»V romanu Zabubljena bomo težko našli rdečo nit zgodbe, saj gre bolj ali manj za nekakšne dnevniške zapiske ali razmišljanja glavne junakinje, ki se spopada z najrazličnejšimi miselnimi izzivi – od težav na delovnem mestu do osebnih frustracij z anatomijo telesa in lastnim videzom. Tako protagonistka Rita svoj značaj povezuje s penisom oziroma s prepričanjem, da manko lahko šele odpre vrata svobodi.«
»Večino časa je bila zadovoljna s tem, da ga nima, značaja oziroma penisa, zavedajoč se, da je to ena omejitev manj, ena ovira manj na poti do svobode, ki jo je poimenovala kot svobodo izbire, izbiro pa sicer, kot vsi vemo, v veliki meri narekujeta značaj oziroma penis.«
»Faye je utrujena, preutrujena, da bi gospodarila z lastno usodo, zato krmarjenje in pripovedovanje prepusti drugim ter tako spregovori o sebi.«
»Mislim, da je bilo od vsega začetka usojeno, da bo Lex 'tista, ki je pobegnila'. Zaljubila sem se v njen pogum in v to, kako zelo se je kot odrasla ženska upirala slavi oz. temu, da bi jo njena lastna preteklost definirala.«
»Moja protagonistka si ni sama izbrala doma, saj je bila otrok, ko se je preselila v Slovenijo, in so ji starši izbrali dom. Zina se ne počuti doma ne v svoji prvi domovini, to je na Kosovu, niti v Sloveniji, ker je vedno prisoten občutek dvojne identitete in iskanja. V Sloveniji jo zaznamujejo neki stereotipi, predsodki, različne vrednote, kar se preslika tudi v njeno primarno okolje, v katerem se je rodila. Na Kosovu ni več podobna svojim sorodnikom in z njimi ne najde skupnih tem.«
»Sprva se zdi, da gre za suhoparnega 'birokrata' z imenom Ivo Jež...«
»In to vas postavi na ministrstvo za promet in telekomunikacije...«
»Ne poznate me, ampak ste verjetno že videli moj obraz. Na prejšnjih fotografijah so nas s piksli izmaličili do pasu, celo naši lasje so bili preveč izraziti, da bi jih razkrili. Toda zgodba in tisti, ki so jo ščitili, so se izpeli in na temnejših koncih spleta nas ni bilo težko najti.«
»Sem pač mnenja, da sodijo nekatere stvari v tišino dveh. Tišina dveh se oriše z znaki, ki kažejo na neizgovorljivo. Znakov naj bo malo, da ne bodo po nesreči izgovorili česa napačnega, česa izgovorljivega.«
»In če človek vidi delček celote, mu to prav nič ne pomaga, če v tuji mu besedi dihur prepozna (besedo) dih, ki jo pozna, ali pa ga zven neznane besede krma spominja na grm; približki ga prav nič ne približajo resnici, prav tako bi se lahko motil v celoti.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju